Na povabilo Društva Progresiva je Slovenijo obiskala Maria João Rodrigues, je podpredsednica Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu in predsedujoča Delovni skupini za progresivne reforme pri Stranki evropskih socialistov PSE – PES. Med drugim je poudarila, da EU potrebuje progresivne reforme, kot je pravičnejše obdavčenje premoženja v davčnih oazah, ta denar pa je potrebno nameniti investicijam v nova delavna mesta in boljšo socialno zaščito. Z dobro integracijo beguncev lahko rešimo problem starajočega prebivalstva, poleg tega pa je tudi mladih treba omogočiti, da bodo imeli pogoje za ustvarjanje družin.
V kakšni kondiciji je EU danes?
Evropa, kot jo poznamo danes, je unikaten dosežek, kar pa prinaša mnoge izzive, saj se srečujemo z različnimi krizami. Imamo dve poti kako se z njimi soočiti; ali ponovno vzpostavimo nacionalne meje in se vsaka država sama sooči z izzivi, kar bi bilo po mojem mnenju katastrofa. Druga možnost je alternativa EU, kot jo poznamo danes. Mnogi prebivalci EU danes namreč nimajo vere v boljšo prihodnost oziroma da jim povezava lahko ponudi možnosti za boljše življenje.
Kakšna je pot do boljše EU oziroma katere alternative ponuditi?
Ker smo v krizi, je treba razviti mehanizme, kako iz nje iziti. Vendar cilj ni, da se vrnemo na staro stanje, ampak kot sem že dejala, da pridemo do boljše EU. Ena od poti je vsekakor, da bolje izkoristimo revolucijo v energetiki, digitalno revolucijo in bolje izkoristimo kreativne industrije. V vseh omenjenih panogah se namreč skriva velik potencial ustvarjanja novih delovnih mest. Novih delovnih mest z visoko dodano vrednosti. Vendar pa za uresničitev tega cilja potrebujemo investicije.
Kaj pa strukturne reforme?
Ko so do zdaj v Bruslju začeli govoriti o strukturnih reformah, je to običajno pomenilo privatizacijo in liberalizacijo trga dela. Kot progresivci imam pri tem dve možnosti; ali v celoti zavrnemo diskurz o reformah, ali pa rečemo, da sprejmem pogovor o reformah, vendar v iskanju odgovorov, kako se bodo gospodarstva in družba prilagodili izzivom prihodnosti. Torej nismo proti spremembam, vendar pa se jih lotimo progresivno. To pa pomeni popolnoma različen pristop, kot ga imajo konservativci. Naš prvi cilj je ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, drugi cilje je, da je razvoj trajnosti in inkluziven, torej, da vključuje vse ljudi, ne da imajo od njega koristi le nekateri. In tretji cilj je, da se spopademo z neenakostjo.
Lahko predstavite kakšen primer takšnih progresivnih reform?
Davki. Ko se srečujemo z aferami, kot je bila »PanamaPapers« se zavemo, da potrebujemo pravičnejši sistem, saj navadni državljani že zdaj plačujejo precej. Na drugi strani pa imamo multinacionalke in druge osebe, ki se preko davčnih oaz, ki se spretno izogibajo plačevanju davkov. To je treba spremeniti in pravičnejše razporediti davčno breme. Drug tak primer je program Jamstev za mlade, kjer se želi reformirati zaposlovanje mladi oziroma olajšati mladim vstop na trg dela. Ob tem je potrebno poudariti, da mora vlaganje v ljudi postati prioriteta. Upam, da bo v prihodnje v EU potekal pogovor tudi o tem, kaj so osnovne pravice, ki bi jih vsak prebivalec unije moral imeti, glede na socialne in gospodarske politike unije. V to štejemo pravico do izobrazbe, dobrih razmer za delo in dostop do socialne varnosti. Poleg tega pa potrebujemo tudi mehanizme, ki bodo te pravice uresničile. Kar pa pomeni vlaganje sredstev v socialne politike. Prvi korak k temu je, da delamo skupaj s podjetji. Podjetja namreč želijo biti konkurenčne, vendar vejo, da morajo investirati v svoje zaposlene, ki so najpomembnejši kapital, ki ga imajo. Zato so takšne politike tudi v njihovem interesu.
Koliko lahko k boljšim razmeram zaposlenih prispeva njihova mobilnost?
Mobilnost delovne sile, je velika prednost EU, zato jo moramo ohraniti. Vendar pa podpiramo prostovoljno migracijo, ne pa prisilno, ki ji z drugimi besedami pravimo tudi beg možganov. Ljudje morajo imeti možnost, da se svobodno odločajo, kje bodo živeli. Zato moramo poskrbeti tudi, da se bodo delovna mesta ustvarjala v regijah, kjer jih primanjkuje.
Kakšen izziv predstavlja begunska kriza?
Če želimo uresničiti naše politike oziroma rešiti krize, potrebujemo finančna sredstva. Vendar to ne na škodo blaginje naših prebivalcev, ker bi to prineslo težave in odpor. Poiskati moramo nove finančne vire, da se soočimo s temi izzivi. Prvi korak je pravičnejša obdavčitev multinacionalk in ostalih, ki premoženje skrivajo v davčnih oazah. To mora postati prva prioriteta. Vendar pa do pravičnejšega davčnega sistema ne bomo prišli samo s političnim pritiskom. Na tej točki potrebujemo civilno družbo. Potrebujemo tudi njihov pritisk na odločevalci, ki spremembam niso naklonjeni.
Potem pa je tukaj še starajoče prebivalstvo, ki prav tako predstavlja grožnjo blaginji. Kje vidite rešitve?
Srečujemo se s staranjem prebivalstva. Ena od rešitev je lahko tudi dobra integracija beguncev, saj imamo po svetu mnogo primerov dobre prakse takšnega reševanja demografske krize. Tak primer sta na primer Kanada in Avstralija. Prav tako pa pri tem ne smemo pozabiti, da je že sama Evropa kontinent migracij, kjer imamo mnogo dobrih primerov. Poleg tega je pri tem treba opozoriti, da se že vrsto let srečujemo z zniževanjem stopnje rodnosti. Zakaj se to dogaja? Eden od razlogov je vsekakor tudi, da mladi ne morejo imeti toliko otrok, kot si jih želijo. Da bi lahko razmišljali v tej smeri, potrebujemo boljše pogoje za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, dostopno varstvo otrok in seveda dostojno plačilo za mlade. Trenutno smo sicer še daleč od tega cilja, vendar po EU že ostajajo posamezni primeri dobrih praks.