Kaj prinaša razvoj digitalnega gospodarstva? Katere izzive prinaša? Kaj mora storiti Slovenija in kaj mora storiti EU, da bo v globalni digitalni tekmi konkurenčnejša ZDA in Japonski? Kaj bo z delovnimi mesti? To so le nekatera izmed vprašanj, na katera smo želeli odgovoriti na pogovoru, ki smo ga organizirali Društvo za širjenje političnega prostora Progresiva v sodelovanju s fundacijo Friedrich-Ebert-Stiftung Zagreb.

V pogovoru, ki ga je vodil nekdanji minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo so sodelovali Daniel Mondekar, nekdanji hrvaški poslanec, ki je danes zelo aktiven na področju novih tehnologij, saj med drugim pripravlja poročilo o stanju digitalnega gospodarstva v EU, Andreja Pucihar, izredna profesorica in prodekanica za mednarodno sodelovanje na kranjski Fakulteti za organizacijske vede in Mariano Cecowski iz visokotehnološkega podjetja Xlab.

O trenutnem stanju digitalnega gospodarstva v EU  

Mondekar: Na evropski ravni področje digitalnih tehnologij pokrivata podpredsednik Evropske komisije (EK) Andrusa Ansipa, ki pokriva področje enotnega digitalnega trga (Digital Single Market) in Günther H. Oettinger, evropski komisar za digitalno gospodarstvo in družbo. Poleg tega pa v generalnem direktoratu EK za podjetništvo pripravljajo novo strategijo digitalnega podjetništva. Med omenjenimi institucijami velikega sodelovanja ni, vendar se zadeve počasi premikajo na bolje. EK je tako pred kratkim sprejela strategijo, ki daje posebno pozornost hitremu prenosu podatkov, saj je njen cilj, da ima vsako evropsko gospodinjstvo do leta 2025 najmanj 100 Mb prenosa podatkov. Trenutno so namreč ruralna okolja v precej slabšem položaju kot urbana naselja. V EU se sicer povečuje število ljudi, ki uporabljajo internet, povečuje, tako, da smo po teh kazalcih konkurenčni z ZDA in Japonsko, po njih se na tem področju tudi zgledujemo. Vendar pa po drugi strani hitrejši razvoj digitalnega gospodarstva v EU preprečuje predvsem pomanjkanje digitalnih znanj (ang. digital skills gap), poleg tega pa prihodnjemu razvoju tudi ni prilagojen šolski sistem, saj je premalo študijskih programov povezanih s tem področjem. Na drugi strani beležimo napredek predvsem pri infrastrukturi, poleg tega pa je v gospodarstvu tudi vedno več elektronskega poslovanja, vendar tukaj še vedno ostaja ogromno neizkoriščenega potenciala. Pri tem moramo poudariti, da sta tako Hrvaška, kakor tudi Slovenija nadpovprečno prisotni v čezmejnem poslovanju, kar je odraz majhnosti trgov, ki silijo podjetnike, da postanejo konkurenčnejši in se podajo na tuje trge. Potem pa je tukaj še t.i. industrija 4.0, kjer je ključna podpora držav inovacijam. Države v regiji so za tehnološka podjetja predvsem odskočna deska, saj, če so uspešna, se kmalu preselijo npr. v Silicijevo dolino, saj naše okolje za takšna podjetja ni konkurenčno. Evropska komisija je sicer močno zavezana agendi enotnega digitalnega trga, saj je ugotovila, da na področju digitalnega gospodarstva obstaja potencial do 500 milijard evrov novih poslov in več 100 tisoč novih delovnih mest. Tega potenciala trenutno ni mogoče izkoristiti predvsem zaradi razlik v zakonodaji med članicami EU. In to je tudi ključna težava EU v tekmi z Japonsko in ZDA.

Kje pa podjetja vidite težave evropskega trga? 

Cecowski: Razen v največjih državah članicah EU je zelo težko najti nišo, kjer bi lahko ponudil specializirano rešitev, s katero bi se potem lahko odpravil na trge izven EU. V primerjavi z ZDA je to zelo velika težava. Tam je tako velik trg, da česarkoli se boš lotil, boš našel stranke, kar ti v naslednjem koraku omogoča tudi širitev in razvoj. V EU torej ne gre za težave z infrastrukturo. Več poudarka je treba dati tudi na inovativnost iz vidika trga, saj, če pogledamo največja svetovna podjetja, ki so začela kot startup (Facebook, AirBnb…) vidimo, da niso izumili nič novega, so pa našli svojo nišo in se hitro širili. Tega v EU ne znamo.

Kje so poleg tega še razlike?  

Cecowski: Največja razlika z ekonomijo kot je ZDA ni v idejah, ljudeh, ali podjetjih, ampak v mentaliteti strank. V ZDA tako na primer uporabnik, ki kupi telefon, takoj doda račun svoje kreditne kartice in začne zapravljati. V EU se ljudje precej bolj bojijo deliti svoje osebne podatke s podjetji. Poleg tega nam je težje plačati za vsebine, kot so video igrice, glasba itd. Poleg tega je trg EU zelo razdrobljen. Imamo, npr. rešitev za Slovenijo, ki je zaradi različne zakonodaje ne moremo prodajati v Italiji. To je predvsem zelo velika ovira za majhne države.

Kje so glavne priložnosti digitalnega gospodarstva in kaj bi bilo treba storiti, da bi te priložnosti izkoristili?  

Pucihar: Statistika kaže, da smo v nekaterih temeljnih tehnologijah elektronskega poslovanja še precej zadaj, čeprav se o tem pogovarjamo že desetletje. Primer dobrih praks je uvedba obvezne uporabe eRačunov, ki je za poslovanje z javnim sektorjem lani postala obvezna. Danska vlada je to kot prva uvedla že leta 2005. Dobro je, da je Evropska komisija spodbudila večjo vključenost podjetij v raziskovalne projekte, danes se namreč zahteva, da so inovativni projekti tudi aplikativni. Vendar pa so v prihodnje potrebne spremembe in prilagoditve tako na zakonodajnem področju, kakor tudi pri vzpostavljanju zaupanja do novih tehnologij, tako pri posameznikih in podjetjih, kakor tudi na ravni družbe kot celote. Zelo pomembno je tudi, da se ljudje izobrazijo, torej, da niso samo kupci rešitev, ampak tudi sodelujejo pri razvoju. Mlade moramo spodbujati k inovativnem razmišljanju usmerjenem k reševanju težav. Da bomo družba, kot celota razmišljali bolj progresivno in bomo lažje reševali probleme. Poleg tega pa potrebujemo tudi podporo garažnih podjetij, kjer se tudi v Sloveniji v zadnjem času premika na bolje.

Kako je z izobraženostjo kadrov?  

Cecowski: Ravno v tem trenutku se srečujemo z veliko težavami na tem področju, saj smo dobili več novih naročil. Tudi, ko pridejo študentje na prakso, od njih ne pričakujemo posebnih znanj, ampak pričakujemo, da se bodo pri nas naučili znanj, ki jih potrebujejo. Da pa so pri tem uspešni, potrebujejo drugačno razmišljanje, ki je bolj usmerjeno k reševanju težav. Poleg tega med kadri včasih pogrešamo več zanimanja za to področje. Torej so »težave« predvsem v mentaliteti oziroma razmišljanju. Pucihar: Hecno je tudi videti naše urne postavke v primerjavi z najbolj razvitimi državami EU. Nismo enako plačani za enako delo, saj so urne postavke v razvitejših državah precej višje. Potrebujemo tudi več pozitivizma. Ne smemo samo čakati, kaj bo naredila država, EU itd. Če bomo samo čakali, bomo vedno čakali. EU sledi gospodarstvu, ampak ni sama v tem. Tukaj smo še univerze. Potrebujemo IT podjetja, da nam bodo pomagala razvijati konkurenčnost. Ne smemo gledati na vsakega deležnika posebej, ampak na celoten ekosistem. Potrebujemo tudi več čezmejnega sodelovanja.

Kaj nam prinaša prihodnji razvoj digitalnih tehnologij in kateri so največji izzivi s katerimi se moramo soočiti?    

Mondekar: V prihodnjih 10 letih lahko z dobro regulacijo in finančno pomočjo lahko digitalne tehnologije veliko naredijo za »Smart living,« pametna mesta in digitalni dostop do javne uprave. Digitalni razvoj nam tako lahko v prihodnosti precej olajša življenje. Eden od primerov je zdravstvo, kjer se z uporabo digitalnih tehnologij stroški lahko znižajo tudi za 15 odstotkov. Vendar pa se bo na drugi strani zaradi pomanjkanja digitalnih znanj pojavil razkorak na trgu dela, saj veliko ljudi ne obvlada veščin, ki so potrebne za prehod v digitalno družbo. Težave bodo tako predvsem na trgu dela, saj bodo potrebna nova znanja in veščine ter seveda nova delovna mesta. Ustvarja se sicer veliko novih delovnih mest, vendar se veliko tradicionalnih delovnih mest zaradi tega ukinja. Na to se mora pripraviti tudi država z vsemi podsistemi.

Cecowski: Ne skrbi me toliko, da bi starejše generacije pri uporabi digitalnih tehnologij veliko zaostajale za mlajšimi, saj se predvsem z uporabo pametnih telefonov te razlike zmanjšujejo. To pa tudi pomeni več potencialnih strank na trgu, kar je še dodaten razlog za hitrejši razvoj celotne industrije. Tudi sama tehnologija ljudem omogoča, da se vedno lažje vključijo v sam razvoj, saj danes npr. zelo enostavno delajo od doma. Bolj me skrbi razlika med ljudmi v urbanih in ruralnih predelih. Tukaj je razlika zelo velika.

Pucihar: Razvoj tehnologije, predvsem v zdravstvu, bo omogočal tudi, da bodo starostniki lahko dlje časa bivali v svojem domu, saj imamo že danes naprave za nadzor senzorike ljudi. Tako, da gre bolj za organizacijski problem kako to implementirati saj morajo biti pri tem prisotni različni deležniki. Mislim, da nam bo ta tehnologija izboljšala življenje, precej več bo preventive. Npr. na področju zdravstva bomo lahko bolj spremljali svojo kondicijo in vnaprej preprečili različne bolezni. Po drugi strani pa bo težava v tem, ker vsi ne bodo imeli dostopa do teh tehnologij, pa naj bo razlog v pomanjkanju znanja in spretnosti oziroma dejstvu, da ne bodo imeli dostopa do širokopasovnega interneta. Z leti se bo seveda ta razkorak zmanjševal.